Domov Novice Člani Projekti Edicije Linki Več
 
Projekti
Arhiv
  Saksofon gre na pot 09
  14. svetovni kongres saksofonistov, Ljubljana, 5. do 9.7.2006
  Saksistra 2010


 

14. svetovni kongres saksofonistov, Ljubljana, 5. do 9.7.2006


www.worldsax.net

logo_worldsax_246

Svetovni kongres saksofonistov je festival, ki privabi vsaka tri leta aktivne profesionalne in ljubiteljske glasbenike (predvsem saksofoniste) ter razne ljubitelje glasbe z vseh celin v drugi svetovni kulturni center. Njegov namen je na enem mestu združiti vse, kar je novega v produkciji in distribuciji glasbe za saksofon in glasbene opreme za ta inštrument ter hkrati ohranjati tradicionalne kulturne vrednote.
Kongres ima že štiri desetletja tradicije in se je do zdaj odvijal na različnih celinah, zadnja kongresa sta bila v Montrealu (2000) in Minneapolisu (2003), zadnji v Evropi pa v Valenciji (1996). V Minneapolisu so udeleženci kongresa izglasovali, da med tremi kandidati (Bangkok, Sevilla in Ljubljana) pripravo naslednjega kongresa l. 2006 dobi Ljubljana oz. Glasbeno društvo Saksofonija.
Na 14. svetovnem kongresu saksofonistov v Ljubljani se je od 5. do 9. julija 2006 na 238 nastopih predstavilo 741 udeležencev iz 37 držav. Kongresno dogajanje se je odvijalo nepretrgoma, od jutra do večera. Po ulicah in trgih Ljubljane, predvsem pa v različnih prostorih Cankarjevega doma so razen koncertnih dogodkov (nastopi solistov, duetov, kvartetov, ansamblov in drugih zasedb) potekale še konference, seminarji, predavanja itd. Potek vseh prireditev je bil zamišljen tako, da je kar najbolj dostopen Ljubljančanom; tako so se nekatere prireditve odvijale na mestnih ulicah, trgih, Ljubljanici in v cerkvah, vse preostale koncerte pa so lahko zainteresirani obiskali v prostorih Cankarjevega doma in v Križankah.
Na kongresu so bile zastopane različne zasedbe in stili – od klasičnega, prek jazza do sodobnega in etna, s poudarkom na slovenski glasbi in glasbenikih - izvedene so bile številne skladbe in novitete najvidnejših slovenskih skladateljev vseh generacij, kot so: N. Firšt, M. Lazar, L. Lebič, I. Lunder, J. Matičič, U. Pompe, P. Šavli, N. Šenk, L. Vrhunc, V. Žuraj..., kakor tudi drugih mednarodno uveljavljenih tujih avtorjev.
Predstavili so se številni slovenski saksofonisti, med katerimi so bili še posebej zastopani saksofonisti mlajše in srednje generacije: B. Bizjak Kotnik, M. Drevenšek, K. Kotar, P. Kruder, D. Prešiček, J. Pukl, L. Pupis, M. Rogina, A. Suša, B.Trček idr., poleg njih pa so na kongresu sodelovala tudi največja imena svetovnega saksofona, tako klasičnega kot jazzovskega (A. Bornkamp, F. Bourrec, C. Delangle, J.-Y. Fourmeau, D. Gaulthier, J. Harle, T. Kynaston, B. Mintzer, E. Rousseau etc.).
V okviru kongresa so sodelovala tudi druga slovenska glasbena društva, javni zavodi in institucije: Cankarjev dom, Društvo slovenskih skladateljev (DSS), Festival Ljubljana, Jazz Club Gajo, Slovenska filharmonija, Slovenski glasbenoinformacijski center (SIGIC), Sloway in drugi. V okviru razstave z mednarodno udeležbo so se predstavila slovenska podjetja, ki se ukvarjajo z glasbenim založništvom in produkcijo slovenske glasbe.
Vsakega od petih kongresnih dni je vzaključil celovečerni orkestrski koncert z najboljšimi slovenskimi orkestri in prvovrstnimi mednarodnimi solisti:
5. julij, 21:00: Gallusova dvorana Cankarjevega doma, uvodni koncert - Orkester Slovenske filharmonije. Dirigent: David Itkin (ZDA). Solisti: Claude Delangle (Francija), Zagreb Saxophone Quartet (Hrvaška), Dejan Prešiček (Slovenija), Eugene Rousseau (ZDA).
6. julij, 20:00: Cerkev Sv. Jakoba - Komorni orkester Savitra. Dirigent: Matjaž Rebolj (Slovenija). Solisti: Gerard McChrystal (Irska), Jean Yves Fourmeau (Francija), Lev Pupis (Slovenija).           
21:00: Križanke (v sodelovanju s Festivalom Ljubljana) – SaxAssault (Velika Britanija), Big Band RTV Slovenija in Yellowjackets (ZDA). 
7. julij, 21:00: Gallusova dvorana Cankarjevega doma -  Orkester Slovenske vojske. Dirigent: Alain Crepin (Belgija). Solisti: Riga Saxophone Quartet (Latvija), Jure Pukl (Slovenija), Rob Buckland in John Harle (oba VB), Kenneth Tse (ZDA), Quatuor International de Saxophones (Kanada, Francija, Japonska, ZDA).
8. julij,    19:00: Linhartova dvorana Cankarjevega doma - Komorni godalni orkester. Dirigentka: Andreja Šolar. Solista: Primož Fleischman (Slovenija), Francisco Martinez (Španija).                                                                                                      
21:00: Gallusova dvorana Cankarjevega doma -  Simfonični orkester RTV Slovenija. Dirigent: Jürg Wittenbach (Švica). Solisti: David El-Malek, Vincent David (oba Francija), Daniel Gauthier (Kanada/Nemčija), Arno Bornkamp (Nizozemska), Betka Bizjak Kotnik in Miha Rogina (oba Slovenija), Marcus Weiss (Švica).
9. julij, 12:00: Linhartova dvorana Cankarjevega doma, zaključni koncert - Policijski orkester. Dirigent: Milivoj Šurbek (Slovenija). Solisti: Philippe Geiss, Jean-Denis Michat (oba Francija), Tomislav Žužak (Hrvaška), Fabrizio Mancuso (Italija), Hiroshi Hara (Japonska), Zhang Xiaolu (Kitajska), Matej Richter (Slovenija).      


PROGRAM OSREDNJIH DOGODKOV

Sreda, 5. julija 2006, ob 21. uri, Gallusova dvorana Cankarjevega doma

Koncert ob slavnostnem odprtju 14. svetovnega kongresa saksofonistov


Orkester Slovenske filharmonije

David Itkin, dirigent


Claude Baker                      Žalostinke (ob koncu sveta) za altovski/sopranski saksofon in orkester, krstna izvedba

                                         Eugene Rousseau    


Vito Žuraj                           Koncert za altovski saksofon in orkester, krstna izvedba

                                         Dejan Prešiček        


*****


Henri Tomasi                        Koncert za altovski saksofon in orkester

                                          Claude Delangle


Milko Lazar                          Koncert za kvartet saksofonov in orkester št. 2, krstna izvedba            

                                          Zagrebški kvartet saksofonov


Claude Baker (r. 1948) je doktoriral na Eastman School of Music, kjer sta bila njegova profesorja kompozicije med drugimi Samuel Adler in Warren Benson. Kot skladatelj je prejel številna strokovna priznanja in nagrade (Ameriške akademije za umetnost in literaturo, Kennedyjevega središča Friedheim, BMI-SCA, ASCAP itn.) ter naročila glasbenih fundacij Fromm in Koussevitzky, kakor tudi štipendije za znanstveno delo spominskega sklada Johna Simona Guggenheima, Državnega podpornega umetniškega sklada, Rockefellerjeve fundacije, sklada Bogliasco ter državnih umetniških svetov Indiane, Kentuckyja in New Yorka. Njegova dela so izvajali orkestri iz Saint Louisa, San Francisca, Atlante, Pittsburgha, Indianapolisa, Louisvilla ter Newyorški filharmoniki, Simfonični orkester španske RTV in Državni španski orkester. Izdana so pri založbah MMB Music, Carl Fischer, ACA, Gasparo in Louisville First Edition. C. Baker je predaval na univerzah v Georgii in Louisvilleu ter bil gostujoči profesor na Eastman School of Music, trenutno pa deluje kot profesor kompozicije na Glasbeni šoli Univerze Indiane v Bloomingtonu. V začetku sezone 1991/92 je bil imenovan za hišnega skladatelja simfoničnega orkestra iz Saint Louisa in je na tem položaju ostal osem let. Za zasluge v skupnosti St. Louis je leta 1999 prejel častni doktorat Univerze Missouri-St. Louis. 
Mladi slovenski skladatelj Vito Žuraj je leta 2002 končal študij kompozicije in glasbene teorije na Akademiji za glasbo v Ljubljani (v razredu prof. Marka Mihevca), podiplomski študij pa je opravil na Visoki šoli za glasbo Carl Maria von Weber v Dresdnu (prof. Lothar Voigtländer). Trenutno je študent v mojstrskem razredu prof. Wolfganga Rihma na Visoki državni glasbeni šoli v Karlsruheju. Izpopolnjeval se je na številnih mojstrskih tečajih pri Brianu Ferneyhoughu, Chayi Czernowin, Wolfgangu Mittererju, Toshiu Hosokawi, Michaelu Jarrellu, Messiasu Maiguashcu in Johannesu Schöllhornu. Sklada komorna, vokalna, elektroakustična in simfonična dela. Leta 2001 je izšla njegova prva, dve leti pozneje pa tudi druga portretna zgoščenka. Istega leta je za izjemne dosežke na področju kompozicije prejel tako Prešernovo nagrado Akademije za glasbo kot tudi Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani. Njegove skladbe so bile izvajane na številnih domačih in mednarodnih festivalih (Ticino Musica 2002/03, Svetovni glasbeni dnevi ISCM 2003/04, Darmstadt 2004 in Estoril 2005) ter zazvenele v izvedbah Slovenske, Mariborske in Berlinske filharmonije, Simfonikov RTV Slovenija in Semperopere Dresden.
Henri Tomasi je bil rojen 17. avgusta 1901 v Marseillu. S študijem glasbe je pričel na konservatoriju v rojstnem mestu, nadaljeval pa na pariškem, kjer je leta 1927 prejel Prix de Rome. Z enakim žarom se je posvečal poklicu skladatelja in dirigenta, ki ga je vodil pred številne najodličnejše orkestre, katerim je dirigiral tako svojo glasbo kot tudi dela velikanov, kot so Saint-Saëns, Gluck, Massenet, Ravel, Debussy, Wagner in drugi. Skladanje mu je vedno ostalo najpomembnejše, proslavil se je z deli Cymos, Tam-Tam in Vocero, med njegova največja dela pa sodita Rekviem za mir in Koncert za kitaro in orkester, v spomin na umorjenega pesnika (v spomin na Federica Garcio Lorco). V Parizu je v tridesetih letih prejšnjega stoletja s Prokofjevim, Milhaudom, Honeggerjem in Poulencom ustanovil skupino za sodobno glasbo Triton. Pozneje je, razočaran nad človeštvom, skladal številne skladbe, kot je Chant pour le Viet-Nam (Pesem za Vietnam), ki obravnavajo politične teme. Umrl je leta 1971 v miru svojega stanovanja na Montmartru.
Milko Lazar (1965) je slovenski skladatelj, pianist, klaviaturist in saksofonist. Študiral je klasični in jazz klavir ter saksofon na Visoki glasbeni šoli v Gradcu ter čembalo in baročno glasbo na Kraljevem konservatoriju v Haagu. Zadnjih petnajst let z Big Bandom RTV Slovenija sodeluje kot solistični saksofonist in skladatelj dirigent, trenutno pa je svobodni umetnik. Kot jazzovski glasbenik je deloval v številnih lastnih zasedbah (Quatebriga, Štefbet Rifi, Milko Lazar Quartet) ter z drugimi pomembnimi jazzisti (Maria Schneider, Herb Pomeroy, Peter Herbolzheimer, Mathias Ruegg ...). Njegova zadnja dela se nagibajo v klasično zvrst, do sedaj pa je nastalo že veliko orkestrske in komorne glasbe (Trojni koncert za klavir, simfonični orkester in Big Band, Koncert za flavto in simfonični orkester, Transverse concerto za flavto in jazzovski orkester,  Koncert za klavir in jazzovski orkester itn.). S pianistom Bojanom Goriškom je ustanovil klavirski duet, ki izvaja večinoma Lazarjeve avtorske skladbe. Njegova dela so v različnih izvedbah slišali v Evropi (Italija, Nemčija, Poljska, Francija, Danska), v ZDA (New York, Minneapolis, Washington) in na Kitajskem, sam pa je posnel več kot štirideset plošč in zgoščenk z različnimi skupinami ter čez deset solističnih projektov. Za svoj skladateljski opus je prejel nagrado Prešernovega sklada za leto 2004.


Eugene Rousseau od svojega debija v Carnegie Hallu koncertira po vsej Severni Ameriki in na vseh petih celinah. Legendarni saksofonist Marcel Mule ga je opisal kot "briljantnega saksofonista in proslavljenega umetnika", kritiki po vsem svetu pa se z Muleom strinjajo. E. Rousseau je odigral številne solistične recitale na Dunaju, v Parizu, Berlinu, Londonu in Amsterdamu. Od leta 1991, ko je bil saksofon prvič vključen v ponudbo, vodi mojstrske tečaje na prestižnem Mozarteumu v Salzburgu. Krstil je vrsto zanj napisanih del (J. Orrego-Salas, J. Feld, B. Heiden, F. Fox, D. Freund) in nastopal z znanimi orkestri (Minnesota z L. Slatkinom, Pan-Ameriški festivalski orkester z L. Fossom, simfoniki iz Idianapolisa z R. Leppardom in Ph. Entremontom, BBC London, filharmonični orkestri Janáček, Kansai, Santiago...) ter imel recitale in mojstrske tečaje po vsem svetu. V Chicagu rojenemu Rousseauju že dolgo pripisujejo pomembne zasluge za razvoj saksofona. Od leta 1972 je glavni svetovalec korporacije Yamaha za raziskave na področju saksofona oz. za akustične izboljšave saksofona in pihal. Leta 1969 je soustanovil Svetovni kongres saksofonistov, bil je predsednik Severnoameriške saksofonske zveze (1979–80) in Mednarodnega saksofonskega odbora (1982–85). 1998. leta je prejel naziv zaslužnega študenta (Distinguished Alumni) Univerze Iowe, na kateri je tudi doktoriral. Je častni profesor na Univerzi Indiane, kjer je deloval med letoma 1964 in 2000. Leta 1993 je postal častni profesor praškega konservatorija, od jeseni 2000 pa predava na Univerzi Minnesote.
Dejan Prešiček se je po diplomi na glasbeni akademiji v Frankfurtu, izpopolnjeval v mojstrskem razredu Jean-Marie Londeixa v Bordeauxu, kjer je prejel zlato medaljo in častno nagrado mesta Bordeaux za saksofon in komorno igro. Prejel je tudi tretjo nagrado na mednarodnem tekmovanju komorne glasbe Pierre Lantier v Parizu. Kot solist in komorni glasbenik je nastopal na festivalih, kot so Ludwigsburger Schlossfestspiele, Musica Strasbourg, Ars Nova Mainz, NovaAntiqua Köln, Musica Viva München itn., snemal za različne radijske in televizijske hiše (londonski BBC, nemški jugozahodni radio Stuttgart in Baden-Baden, bavarski radio, lizbonski radio in RTV Slovenija) ter sodeloval pri snemanju številnih zgoščenk. Leta 2001 je bil soustanoviteljev glasbenega društva Ansambel Slavko Osterc, katerega predsednik je vse odtlej. Je umetniški vodja Glasbenega poletja na gradu Podsreda in poučuje na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani.
Solist, raziskovalec in pedagog Claude Delangle, eden najvidnejših sodobnih virtuozov, izstopa kot mojster francoskega saksofona. Izbrani interpret klasičnih del sodeluje z najbolj priznanimi skladatelji (L. Berio, P. Boulez, T. Takemitsu, A. Piazzolla) in promovira mlade, nadebudne skladatelje ter tako bogati repertoar in spodbuja komponiranje za saksofon. Od leta 1986 sodeluje z zasedbo Ensemble Intercontemporain, nastopa kot solist z najprestižnejšimi orkestri (BBC London, Radio France, WDR Köln, Berlinski filharmoniki, Kioi Tokio) in sodeluje z umetniki, kot so D. Robertson, P. Eötvös, K. Nagano, E. P. Salonen, M. Wung Chung, G. Bernstein itn. Vabijo ga na pomembne festivale, kot so Zagrebški glasbeni biennale, Présences francoskega radia ali Musica Nova. Na festivalu Musica v Strasbourgu je nedavno krstno izvedel projekt Tango Futur ter ga ponovil na festivalu Aix en Musique in v Gledališču kraljeve palače v Parizu. Po izjemno uspešno končanem konservatoriju v Parizu, je leta 1988 pričel tam poučevati tudi sam in ustvaril najprestižnejši saksofonski razred na svetu. Po poglobljeni raziskavi specifične saksofonske akustike v Laboratoire d'Acoustique Musicale na pariški VII. univerzi je Claude Delangle začel dolgo in bogato sodelovanje s podjetjem Selmer Paris.
Diplomanti zagrebške akademije za glasbo v razredu prof. Josipa Nochte (Dragan Sremec, Goran Merčep, Saša Nestorović, Matjaž Drevenšek) so leta 1989 ustanovili Zagrebški kvartet saksofonov. Do sedaj so nastopali v Avstriji, Belgiji, Bosni in Hercegovini, Češki, Črni gori, Franciji, Hrvaški, Italiji, Kanadi, Latviji, Madžarski, Makedoniji, Nemčiji, Rusiji, Srbiji, Sloveniji, Španiji, Turčiji in ZDA, v dvoranah, kot so: Hôtel de Ville v Bruslju, Ny Carlsberg Glyptothek v Köbenhavnu, Cankarjev dom v Ljubljani, Círculo de Bellas Artes v Madridu, Ted Mann Hall v Minneapolisu, Čajkovski v Moskvi, Franz-Joseph Hall v Münchnu, Carnegie Hall v New Yorku, Grand Palace v Parizu, Richard Wagner Hall v Rigi, Palao de la Musica v Valencii, Porgy & Bess Club na Dunaju ter Koncertna dvorana Vatroslav Lisinski v Zagrebu. Nastopili so kot solisti s številnimi orkestri na Hrvaškem in v Sloveniji ter se predstavili na festivalih v Berlinu, Dubrovniku, Ljubljani, Münchnu, Novem Sadu, Ohridu, Orsayju, Parizu, Podgorici, Splitu, Zagrebu; ISCM Svetovnih glasbenih dnevih Slovenija 2003 in Zagreb 2005; Svetovnih saksofonskih kongresih v Pesaru, Valencii, Montrealu, Minneapolisu itn. Vrhunske interpretacije kvarteta so navdihnile številne hrvaške (Bjelinski, Detoni, Glassl, Glojnarić, Horvat, Jelaska, Kuljerić, Lazarin, Majurec, Nježić, Papandopulo, Prohaska, Radica, Ruždjak, Simović, Šipuš, Tarbuk, Uhlik) in tuje skladatelje (Golob, Gregorc, Hall, Lazar, Lunder, Matičič, Merkù, Petrić, Ramovš, Šavli), da jim posvetijo svoja dela. Kvartet snema za HRT, ÖRF, WDR, RTL, RTV Slovenija, francoski ter španski radio in je izdal enajst zgoščenk. 


Sezona 2006/07 je 14. sezona mojstra Davida Itkina kot glasbenega vodja in dirigenta Simfoničnega orkestra Arkansasa ter druga sezona kot glasbenega vodja in dirigenta Filharmoničnega orkestra Abilene. Poklicna pot ga je popeljala v 44 držav ZDA in 15 evropskih držav, na Srednji vzhod ter v Azijo. Med zadnjimi koncerti in snemanji naj omenimo sodelovanje z orkestri, kot so Simfonični orkester Winnipeg, Orkester Slovenske filharmonije, Filharmonični orkester Seul, Simfonični orkester San Diego, Filharmonični orkester Kolorada ter komorni orkestri Indianapolisa, Baltimora in Renoa. Že dvakrat je bil kot skladatelj nominiran za Pulitzerjevo nagrado: Jonah (2001) in Exodus (2006). Septembra letos bo posnel svojo prvo filmsko partituro (Sugar Creek), premiera filma pa bo 2007. Njegovo zadnje večje delo, oratorij Exodus, je premierno izvedeno aprila 2005 v Little Rocku. David Itkin je bil glasbeni vodja in glavni dirigent Simfoničnega orkestra Lake Forest (1997–2000), glasbeni vodja in dirigent simfonikov iz Kingsporta, Tennessee (1992–95), glasbeni vodja Birminghamskega opernega gledališča (1992–95) in glasbeni vodja Festivala Lucius Woods v Solon Springsu, Wisconsin (1993–2000). Med letoma 1988 in 1993 je bil gost dirigent Simfoničnega orkestra Alabama in medtem, zaradi izjemnih umetniških dosežkov, postal častni podguverner države Alabame.
Orkester Slovenske filharmonije se ponaša s spoštovanja vredno tradicijo glasbenih ustanov, kot so Academia philharmonicorum (1701), Filharmonična družba (1794) ter prva Slovenska filharmonija (1908–13). Po ponovni ustanovitvi leta 1947 so orkester vodili priznani domači dirigenti; med letoma 1995 in 2002 Marko Letonja ter od januarja 2005 George Pehlivanian. Svoj sloves je orkester potrdil na številnih gostovanjih v evropskih kulturnih središčih in v Združenih državah Amerike, predstavil pa se je tudi na pomembnih mednarodnih festivalih Med njegove goste se uvrščajo vrhunski svetovni dirigenti (Carlos Kleiber, Ricardo Muti, Zubin Mehta, Kurt Sanderling, Leopold Hager, Serge Baudo …) ter najboljši domači in tuji solisti (Irena Grafenauer, Marjana Lipovšek, Dubravka Tomšič, Mstislav Rostropovič, Lazar Berman, Svjatoslav Richter, Heinz Holliger, Julian Rachlin, Sarah Chang, Zoltán Kocsis, Håkan Hardenberger ...). Koncertna dejavnost orkestra je zabeležena na več kot 40-ih zgoščenkah.


Četrtek, 6. julija 2006, ob 20. uri, Cerkev sv. Jakoba

Komorni orkester Savitra

Matjaž Rebolj, dirigent


Johann Sebastian Bach    Brandenburški koncert št. 3 v G-duru, BWV 1048
Allegro
Adagio
Allegro

John Metcalf                 Mobiles
Mobile 1
Mobile 2
Mobile 3

                    Gerard McChrystal


*****


Nenad Firšt      Koncert za dva saksofona in godalni orkester, krstna izvedba

Jean-Yves Fourmeau in Lev Pupis

Edvard Grieg                                    Iz Holbergovega časa – suita v starem slogu, op. 40
Preludij
Sarabanda
Gavota
Air
Rigodon


Johann Sebastian Bach, najmlajši sin Johanna Ambrosiusa Bacha, je osirotel pri desetih letih in šel živet k starejšemu bratu Johannu Christophu, organistu v cerkvi sv. Mihela v Ohrdrufu, ki ga je učil igrati na klaviature. V letih 1700–02 je obiskoval šolo sv. Mihela v Lüneburgu, pel v cerkvenem zboru ter se verjetno povezal z organistom in skladateljem Georgom Böhmom. Potem, ko se je leta 1702 neuspešno potegoval za položaj organista v Sangerhausnu, je pomlad in poletje 1703 preživel kot lakaj in violinist na Weimarskem dvoru, nato pa sprejel položaj organista v kraju Neukirche, Arnstadt. Junija 1707 se je preselil v St. Blasius, Mühlhausen, in se štiri mesece pozneje, v sosednjem Dornheimu, poročil s sestrično Mario Barbaro Bach. Johann Sebastian Bach je bil leta 1708 imenovan za organista in komornega glasbenika saškega in weimarskega vojvode ter se v naslednjih devetih letih proslavil kot vodilni organist. Tedaj je napisal precej svojih najboljših del za to glasbilo. Ko pa je leta 1717 postal kapelnik v Cöthenu, sprva ni smel zapustiti Weimarja. Dovoljenje je dobil, ko ga je vojvoda skoraj mesec dni imel za zapornika. Bachov novi delodajalec, knez Leopold, je bil nadarjen glasbenik, poln razumevanja in ljubezni do umetnosti. Ker je bil dvor kalvinističen, Bach ni imel kapelniških dolžnosti in se je namesto tega posvečal skladanju. V tem obdobju je napisal violinske koncerte, številne sonate, suite in dela za inštrumente s tipkami ter vrsto skladb (npr. Invencije in prvo knjigo Dobro uglašenega klavirja) namenjenih poučevanju, kakor tudi šest Brandenburških koncertov.

Valižan John Metcalf je bil rojen leta 1946 v kraju Swansea. Ima britansko in kanadsko državljanstvo ter je danes eden najvidnejših valižanskih skladateljev. Skladati je začel v poznih šestdesetih in je do danes napisal zajetno zbirko del. Mednje sodi tudi pet oper, od tega dve po naročilu Valižanske državne opere. Opera Kafka's Chimp je bila z velikim uspehom krščena avgusta 1996 v Kanadi, leta 1999 izvedena na Švedskem in februarja 2004 v ZDA. Njegova zadnja, zelo uspešna opera A Chair in Love je svetovno premiero doživela v Veliki Britaniji oktobra 2005, junija 2006 pa je bila izvedena v Montrealu. Delo Mobiles je bilo napisano za Gerarda McChrystala, ki ga je izvedel z Valižanskim državnim orkestrom BBC (leta 2003 na festivalu Vale of Glamorgan v Walesu), pozneje ga je predvajal tudi BBC Radio 3.
Nenad Firšt (Zagreb, 6.11.1964) je po končani srednji glasbeni šoli v Zagrebu nadaljeval študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani (kompozicijo pri prof. Danetu Škerlu in violino pri prof. Roku Klopčiču). Po diplomi leta 1988 se je izpopolnjeval na mednarodnih tečajih za komorno glasbo in kompozicijo doma, na Madžarskem in v Franciji. V letih 1982 - 1992 je bil član zagrebškega Godalnega kvarteta Sebastian, s katerim je gostoval doma in na tujem. Od leta 1988 živi v Celju, kjer je umetniški vodja in dirigent Celjskega godalnega orkestra ter vodja glasbene dejavnosti Zavoda za kulturne prireditve Celje. V letih 1993 do 1998 je bil predsednik Glasbene mladine Slovenije, od leta 1996 pa je umetniški vodja Mednarodnega tabora GMS v Dolenjskih Toplicah. Za svoje delovanje je prejel več nagrad in priznanj, med drugimi Prešernovo nagrado Akademije za glasbo v Ljubljani (za skladbo III. godalni kvartet) in Prešernovo nagrado občine Celje (za celovito podobo glasbenega ustvarjalca).
Edvard Grieg je najpomembnejši norveški skladatelj poznega 19. stoletja, obdobja rastoče narodne zavesti. Kot otroka ga je spodbujal družinski prijatelj violinist Ole Bull ter se na njegovo pobudo odpravil študirati na Leipziški konservatorij. Pozneje se je preselil v Kopenhagen, kjer je srečal mladega skladatelja Rikarda Nordraaka, navdušenega zagovornika norveške glasbe, ki je nanj odločujoče vplival. Izvedbe norveške glasbe, pogosto s soprogo, pevko Nino Hagerup, so Griega proslavile kot vodilno osebo glasbenega življenja v domovini, ter rezultirale s sodelovanjm z Bjørnsonom in Ibsenom. Skladanju in koncertni dejavnosti se je posvečal vse do smrti leta 1907. Tako imenovana Holbergova suita z natančnim naslovom Iz Holbergovega časa – Suita v starem slogu, op. 40 za godalni orkester, je posvečena skandinavskemu Molièru, norveškemu dramatiku Ludvigu Holbergu, sodobniku J. S. Bacha in G. F. Händla.

Gerard McChrystal se je rodil v kraju Derry (S. Irska). Nastopil je v številnih državah po svetu, med drugimi v Južni Afriki, ZDA, Koreji, Novi Zelandiji, Indiji, Azerbejdžanu, Indoneziji, Karibskem otočju ter, seveda, Veliki Britaniji in Irski. Predstavil se je na prestižnih odrih, kot so operne hiše v San Franciscu, Džakarti in Bakuju, koncertna dvorana Victoria v Singapuru, Stattshalle v Stuttgartu, londonski Royal Albert Hall in Wigmore Hall, St. David’s Hall v Cardiffu, Queen’s Hall v Edinburgu, državna koncertna dvorana v Dublinu itn. Med Gerardovi posnetki so Debussyjeva Rapsodija za založbo Chandos Records in album Meeting Point z zasedbo London Musici. Sodeloval je s številnimi orkestri (Philharmonia, San Francisco Ballet, Stattsorchestra Stuttgart, orkestri BBCja, irski Državni simfonični orkester, pihalni orkester iz Seula, godalni orkester Soweto...), tenoristom Tommyjem Smithom, vokalno skupino Anuna, tolkalnim ansamblom Bash in godalnim kvartetom Szymanowski. Leta 1998 je bil imenovan za profesorja saksofona na londonskem glasbenem kolidžu Trinity ter predavatelja na valižanskem Kraljevem glasbenem in dramskem kolidžu v Cardiffu. Julija 2006 bo pri londonski založbi Meridian Records izšla njegova zadnja zgoščenka, ki prinaša novo glasbo za saksofon in kitaro s Craigom Ogdenom.

Jean-Yves Fourmeau izhaja iz velike francoske šole klasičnega saksofona in pripada skupini glasbenikov, ki z navdušenjem dostojanstveno zastopajo barve tega instrumenta. V njegovih rokah saksofon zažari ne glede na to, ali ga uporablja kot solist, komorni oz. orkestrski glasbenik ali pedagog. Njegova kariera je izjemna: že pri sedamnajstih je diplomiral na CNSM v Parizu, igral je pri berlinskih filharmonikih, orkestru Francoskega radia ter ustanovil kvartet, ki nosi njegovo ime in velja za enega najboljših v svetovnemj merilu. Poučuje na akademiji Cergy-Pontoise, kamor na njegova predavanja prihajajo študenti z vsega sveta, bil pa je tudi gostujoči profesor na Univerzi Indiane v Bloomingtonu (2000–01). S svojim delom umetnik-svetovalca za podjetje Yamaha prispeva k umetniškemu razvoju in zvokovnim izboljšavam saksofona. Je tudi urednik pri založbi Billaudot. Fourmeau koncertira in vodi mojstrske tečaje po Evropi, Aziji, Kanadi, ZDA in Avstraliji. Posnel je 11 enajst in je edini saksofonist, ki snema za založbo Philips classic.

Lev Pupis je po uspešnem šolanju na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani in maturi na Gimnaziji Poljane nadaljeval študij saksofona na Univerzi za glasbo na Dunaju, kjer je leta 1998 z odliko diplomiral v razredu prof. O. Vrhovnika. Izpopolnjeval se je v Parizu in diplomiral v razredu prof. J. Y. Fourmeauja ter uspešno opravil specializacijo pri prof. Vincentu Davidu. V času študija je prejel več nagrad na domačih in tujih glasbenih tekmovanjih in se s samostojnimi recitali ali pa v komornih ansamblih predstavil občinstvu na Dunaju, v Skopju, Parizu, Ljubljani, Aveiru, Zagrebu in Valencii. Kot solist z orkestrom je koncertiral v dunajski radijski hiši, kjer je izvedel Scaramouche D. Milhauda. Kot orkesterski glasbenik sodeluje s priznanimi simfoničnimi orkestri, kot so: orkester Mozarteum iz Salzburga, Dunajski radijski simfonični orkester, Simfonični orkester RTV Slovenija in Orkester Slovenske vojske. Leta 2005 je na Univerzi na Dunaju z odliko končal magistrski študij, sedaj pa opravlja specialistični študij saksofona na Akademiji za glasbo v Ljubljani pod mentorstvom prof. Matjaža Drevenška. Nastopa kot solist in v različnih komornih zasedbah, deluje kot pedagog v srednjih šolah v Ljubljani in Celju, že vrsto let je tudi mentor na mednarodnih srečanjih saksofonistov v Novi Gorici.

Mladi umetnik, oboist, dirigent, pisatelj in slikar Matjaž Rebolj ima izjemno poklicno pot. Med drugim je igral pod taktirko dirigentov, kot so James Levine, Riccardo Muti, Valerij Gergijev, Jurij Temirkanov in drugi. Kot solist je nastopal v številnih slovenskih in mednarodnih orkestrih, solistični recital je imel tudi v leipziškem Gewandhausu. Matjaž je prvi oboist orkestra Slovenske filharmonije ter umetniški vodja in dirigent Komornega orkestra Savitra. Vso svojo ustvarjalnost in življenjsko slo sprošča v umetniško organizacijo Savitra, ki simbolično predstavlja boljši in bolj povezan svet.

Organizacija za pripravo koncertov Savitra izhaja iz leta 1999, ko je Matjaž Rebolj ustanovil svoj prvi orkester z nadarjenimi študenti ljubljanske glasbene akademije. Danes Savitra obsega tri zasedbe: kvintet trobil, trobilni ansambel ter Komorni orkester Savitra, v katerem, pod vodstvom Matjaža Rebolja, delujejo poklicni in polpoklicni glasbeniki. V tej sezoni so imeli že pet zelo uspešnih koncertov, v naslednji sezoni pa bodo predstavili svoj prvi koncertni cikel z imenom Štirje letni časi, ki so ga že napovedali v knjižnici SNG Maribor. Namen Savitre je povezati in združiti umetnike sveta, tiste, ki si poleg vrhunske umetnosti prizadevajo tudi za človečnost, ekologijo, nenasilje, pomoč drugim in splošno harmonijo sveta.


Četrtek, 6. julija 2006, ob 21. uri, Križanke


SaxAssault

Andy Scott, umetniški vodja


*****


Big Band RTV Slovenija in Yellowjackets

Bob Mintzer, dirigent


SaxAssault sestavlja 9 saksofonistov in ritem sekcija (Rob Buckland, sopranski saksofon; Ollie Collins, basovska kitara; Jim Fieldhouse, baritonski in basovski saksofon; Mike Hall, tenorski saksofon; John Helliwell, tenorski saksofon; Elliot Henshaw, bobni; Paul Kilvington, klaviature; Andy Morel, baritonski saksofon; Jim Muirhead, altovski saksofon; Tim Redpath, sopranino in sopranski saksofon; Simon Willescroft, sopranski in altovski saksofon) pod vodstvom saksofonista in skladatelja Andyja Scotta. SaxAssault je Andyjeva velika zasedba, ustanovljena leta 1994, za katero Andy skladbe ustvarja tako premišljeno, da v njih svoj trenutek doživi vsak član, najsi bo improvizator ali klasično šolani glasbenik. SaxAssault so nastopili v oddaji Jazz Notes BBC-jevega Radia 3 in izvedli novo Andyjevo skladbo, ki jo je napisal kot dobitnik nagrade Petra Whittinghama. V naslednji sezoni načrtujejo turnejo po Veliki Britaniji in nov album s posebnim gostom Bobom Mintzerjem.

Leta 1981 se je majhna skupina nadarjenih glasbenikov pod vodstvom kitarskega virtuoza Robbena Forda posvetila premikanju jazzovskih meja z intenzivnim, prepoznavnim zvokom, ki je zajemal prvine bebopa, funka, R&B-ja in rocka. Poimenovali so se Yellowjackets in o njih se je nemudoma začelo govoriti. To je bilo pred 25 leti in nekaj imen se je od tedaj zamenjalo. Ostaja pa energičen kvartet – vključno z izvirnima članoma Russellom Ferrantejem na klaviaturah in Jimmyjem Haslipom na basu – ki je še vedno goreče predan prvotni viziji improviziranega jazza, ki si sposoja iz širokega spektra glasbenih virov, obenem pa ga ne moremo uvrstiti v nobeno kategorijo. Govorica zasedbe je še danes zelo živa, nič manj kot pred 25 leti. Spajanje starega in novega ni bila težka naloga za Marcusa Baylorja (bobni), ki se je zasedbi pridružil leta 2000. Ugotovil je, da uspeh Yellowjacketsov ni v časti, položaju ali letih muziciranja, temveč v pozitivnosti, odprtem duhu in volji do razvoja. In vendarle Yellowjacketsi, ko praznujejo četrtstoletnico obstoja, gledajo v prihodnost. »Mislim, da bomo skupaj še naslednjih 25 let,« pravi Bob Mintzer (saksofoni). »Gre za tiste vrste zasedbo, ki lahko še dolgo uspeva zaradi demokratične filozofije in stopnje predanosti svojemu delu. Dolgotrajne vezi med nami so trdne in mislim, da se nikoli ne bodo pretrgale. Gre za povezanost, ki se je razvila v dolgih letih skupnega igranja in ustvarjanja glasbe.«

Big Band RTV Slovenija deluje neprekinjeno že od leta 1945 in lahko rečemo, da je ena najstarejših tovrstnih zasedb na svetu. Danes je Big Band RTV Slovenija močno pomlajen. Večina njegovih članov prihaja iz jazzovskih akademij v tujini in vsi po vrsti so virtuozi na svojih inštrumentih. Umetniško vodstvo je leta 2002 prevzel Hugo Šekoranja, sicer dolgoletni saksofonist orkestra. Solisti, ki osvajajo srca ljubiteljev jazza tako doma kot v tujini, so Primož Grašič, Tadej Tomšič, Dominik Krajnčan, David Jarh, Blaž Jurjevčič, Miro Kadoić, Matjaž Mikuletič, Milko Lazar, Ratko Divjak, Aleš Avbelj, Aleš Suša, Blaž Trček in drugi. Prvo trobento že od leta 1997 igra eden najboljših evropskih “screamerjev” Andy Pesendorfer.  Spoštovanje do zgodovine na eni in ogromen umetniški potencial na drugi strani so dobra dota in porok, da se za razvoj orkestralnega jazza v Sloveniji ni bati. Big Band se med drugim odlikuje tudi po svoji vsestranosti in zmožnosti da zadovolji potrebe različnih radijskih in televizijskih oddaj. Zasedba se je proslavila v tako raznolikih glasbenih zvrsteh, kot so filmska, plesna ter popularna in klasična glasba. Z največjo predanostjo in veseljem pa se posvečajo jazzu. Častno in predano nadaljujejo svojo šestdesetletno tradicijo, globoko spoštovanje zgodovine združeno z velikim umetniškim potencialom sta zapuščina in temelj na katerih gradijo prihodnost orkestralnega jazza v Sloveniji.


Petek, 7. julija 2006 ob 21. uri, Gallusova dvorana Cankarjevega doma


Pihalni orkester Slovenske vojske

Alain Crépin, dirigent



Igor Lunder     Jazz Suita za tenorski saksofon in pihalni orkester, krstna izvedba

Jure Pukl


Nic Gotham     Bakhanaalija za kvartet saksofonov in pihalni orkester, krstna izvedba
                
Kvartet saksofonov iz Rige


Alain Crépin             Diverzija za kvartet saksofonov in pihalni orkester

Mednarodni kvartet saksofonov


                ********


David DeBoor Canfield     Verski mučenci: koncert za altovski saksofon in pihalni orkester, krstna izvedba

Polikarp
Gaspard de Coligny
Jim Elliot

                 Kenneth Tse

Andy Scott            Temni dež koncert za dva saksofona

John Harle and Rob Buckland



Igor Lunder je po končanem študiju na Jazz oddelku Srednje glasbene in baletne šole v Ljubljani nadaljeval študij na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu in Sibelius akademiji v Helsinkih. Magistriral je iz jazz-kitare ter jazz-kompozicije in aranžiranja. Nastopa v različnih jazzovskih zasedbah tako v Sloveniji kot v tujini. Kot vodja in aranžer ima svoj trio, sekstet (leta 2004 je izšel CD Igor Lunder Sextet) in ansambel Igor Lunder with Reeds (kvartet saksofonov in kitara; leta 2003 je izšel CD Jazz Menu, leta 2006 pa Igor Lunder with Zagreb Saxophone Quartet & Guests - Reeeeeeeeds). Prav tako piše skladbe in aranžmaje za big bande in manjše zasedbe. Je umetniški vodja in dirigent Big Banda Grosuplje ter poučuje na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani, na oddelku za jazz. Med drugim je nastopil na festivalih v Ljubljani, Mariboru, Kopru, Kranju, Krškem, Portorožu, Podsredi, Bohinju, Cerknem, Zagrebu, Beogradu, Novem Sadu, Puli, Bratislavi in Krakowu.
Kanadski državljan, skladatelj in saksofonist Nic Gotham, rojen v Veliki Britaniji, od 1998. leta živi v Rigi. Avtor številnih komornih del, posebej za kvartet saksofonov, je napisal dve komorni operi, nekaj zborovskih ter skladb za pihalni orkester. Po končanem študiju na Univerzi York v Torontu, je Gotham nadaljeval s šolanjem pri južnoindijskem mojstru bobnov Trichyju Sanakanranu in jazzovskem pianistu Franku Falcou, redno pa je obiskoval seminarje skladatelja Jamesa Tenneyja. Od prihoda v Rigo so ga k sodelovanju vabili znani latvijski ansambli, med njimi: Latvijski radijski zbor, Kvartet saksofonov iz Rige (za njih je napisal Fruits of the Earth, 2001), komorni orkester iz Rige (Light Music, 2004)  ter Altera Veritas (Heliotrope, 2004), moški zbor Gaudeamus (Dream Pipe, 2005)... V svojih skladbah Gotham poskuša združiti čimveč glasbenih interesov: ritmično napetost z izostrenim občutkom za dramo, čvrsto formo z improvizacijsko spontanostjo, elemente klasike, popa in jazza…
Alain Crépin, rojen 1954 v Mettetu, je na Akademiji za glasbo v Dinantu (Belgija) študiral saksofon, violončelo in klavir. Potem je na Kraljevem konservatoriju v Bruslju diplomiral iz saksofona (pri prof. Françoisu Daneelsu), komorne glasbe ter harmonije in kontrapunkta. V času študija se je posvečal tudi orkestraciji in orkestrskem drigiranju. Od leta 1981 deluje kot profesor saksofona na Kraljevem konservatoriju v Bruslju. Kot saksofonist je leta 1975 začel igrati v Pihalnem orkestru žandarmerije, da bi, po opravljenem izpitu za vodjo in kratkem obdobju v orkestrih Kraljevih izvidnikov in Ardenskih lovcev, leta 1984 postal vodja Belgijskega orkestra letalstva. Bil je podpresednik Mednarodnega združenja za promocijo saksofona in član administrativnega sveta Združenja saksofonistov, poučeval je na mednarodnih poletnih šolah saksofona v Gapu in Allicanteju. Napisal je številna dela za pihalni orkester ter  komorne skladbe, med katerimi omenjamo Poklon Saxu, nastal ob 100-letnici smrti Adolpha Saxa, izumitelja njegovega najljubšega instrumenta. Posnel je 38 zgoščenk, bil član številnih žirij na mednarodnih tekmovanjih, dirigiral orkestrom v Franciji, Španij in Luxemburgu, na Madžarskem itn. Leta 1990 je Alain Crepin odigral pomembno vlogo v organizaciji Dnevov saksofona v Dinantu, kjer se je 7. novembra 1998,  pod njegovim vodstvom zbralo 1236 saksofonistov, dogodek pa je vpisan v Guinessovo knjigo rekordov.
Biti istočasno podjetnik in skladatelj je morda nenavadno, vendar za nekatere ameriške glasbenike normalno. Primera Charlesa Ivesa in Joha A. Carpenterja pričata, da ta navidez protislovna izkušnja lahko pripelje do vrhunskih glasbenih rezultatov. David DeBoor Canfield verjetno ni imel v mislih Ivesa ali Carpenterja, ko je leta 1978, po diplomi iz kompozicije na Univerzi Indiane, utemeljil Ars Antiquo. V kratkem času je ustvaril eno izmed največjih spletnih trgovin umetniških posnetkov in uveljavil cenovna merila za podobne izdelke. Ob vsem tem ni nikoli nehal komponirati ter se je s petdesetimi skladbami iz svojega uradnega kataloga predstavil publiki v ZDA in Evropi. Prve ure glasbene vzgoje je imel doma (oče je bil učitelj glasbe), v Indiani so bili njegovi učitelji John Eaton, Bernhard Heiden in Frederick Fox. Nekaj časa je v profesionalnih orkestrih na Floridi igral violino, objavljal je eseje in kritike v različnih glasbenih revijah in ves čas, tako kot danes, komponiral.
Andy Scott  je saksofonist različnih interesov – igra jazz, funk, salso, sodobno klasično glasbo in improvizira. Priznan je tudi kot pedagog in skladatelj. V reproduktivnem delu se osredotoča  na kvartet saksofonov Apollo, duo Dave Hassell-Andy Scott ter zasedbo SaxAssault, kakor tudi na solistične projekte na tenorskem saksofonu. Kvartet Apollo, katerega je Andy ustanovni član, od leta 1985 redno naroča dela pri priznanih skladateljih (M. Torke, D. Bates, D. Muldowney, M. Nyman, W. Gregory, J. Talbot , R. R. Bennett...) . Kvartet je gostoval po Evropi in na Japonskem ter snemal za različne založbe. V duu z Daveom Hassellom je nedavno nastopil v New Yorku na 33. mednarodnem srečanju učiteljev jazza, naslednje leto pa bosta v Južni Afriki, Mehiki in Veliki Britaniji predstavila novi multimedijski projekt Poletje z Monico. SaxAssault, Andyjeva največja zasedba, se je včeraj predstavila naši publiki v Križankah. Andy Scott je krstil vrsto skladb za tenorski saksofon, je predavatelj na Kraljevem glasbenem in dramskem kolidžu, umetniški vodja Poletne šole saksofona v Harrogatu in Dnevov saksofona na kraljevem kolidžu ter ustanovitelj Svetovnega konzorcija tenorskih saksofonistov.
Ploden in kreativen saksofonist mlade slovenske jazz generacije, Jure Pukl, je po končani Srednji glasbeni šoli v Mariboru študiral klasični saksofon na Dunaju, pod mentorstvom Ota Vrhovnika. Izobraževal se je tudi na Kraljevem konservatorju v Haagu, nato pa s pomočjo štipendije odšel na glasbeni kolidž Berklee v Boston in študiral pri eminentnih jazz glasbenikih, kot so Joe Lovano, Dave Santoro, Greg Hopkins in Ed Tomassi. Uspešno je zaključil magistrski študij v Gradcu v razredu prof. Karlheinza Miklina in Dona Menza. Pogosto sodeluje s priznanimi glasbeniki v Evropi in ZDA (Maceo Parker, Jeremy Pelt, Jamire Williams, Howard Curtis, Renato Chicco, Johnatan Blake, Boško Petrović in Lee Harper). Za glasbeni prvenec The Wizard je prejel drugo nagrado na natečaju Jazzon v Novem mestu (2003).  Jure ustvarja edinstven post-bop – moderen, progresiven, energičen in odprt jazz, ki temelji na visoki ravni medsebojne interakcije in se podaja po "izletih" znotraj forme.
Ideja o Mednarodnem kvartetu saksofonov se je leta 2000 rodila v glavah zmagovalcev številnih tekmovanj Jean-Pierra Baragliolija, Williama Streeta, Keijija Munesade in Richarda Dirlama, da bi skupaj zaigrali na kongresu v Minneapolisu. Do danes so zbrali že kopico del belgijskih, francoskih, japonskih in ameriških skladateljev, napisanih prav za njih. Naročili so tudi skladbe pri Sylvainu Kassapu, Fredericu Devreesu, Rogerju Boutryju in Tetsunosukeju Kushidi. Leta 2004 so koncertirali po Franciji, leto pozneje po Belgiji, za prihodnje leto pa načrtujejo turnejo po Japonski in snemanje nove zgoščenke.
Saksofonski kvartet iz Rige (Gints Pabêrzs, Artis Sīmanis, Ainars Šablovskis, Renãrs Lãcis) je uspešno debitiral leta 1992 in s tem oznanil novo ero akademskega saksofona v Latviji. Prvotna zasedba je bila drugačna, sedanja pa je, z edimi ustanovnim članom, Artisom Simanisom, začela skupno muziciranje leta 2000. Kvartet pogosto nastopa izven koncertnih dvoran – v šolah, cerkvah, na razstavah in sprejemih. Latvijski glasbeni Grand Prix iz leta 1999 priča o koncertnih dosežkih in visoki ravni njihove umetnosti, o čemer so se lahko prepričali tudi poslušalci na Norveškem, Švedskem, Danskem, Finskem, Češkem, Poljskem, Portugalskem, Kitajskem in Hrvaškem ter v Estoniji, Rusiji, Latviji, Avstriji, Nemčiji, Kanadi, ZDA in Franciji. Nastopali so na festivalih Probaltica (Poljska), Jazz Kaar in Rainbow Jazz (Estonija), Upbeat (Norveška in Švedska), Baltski kulturni festival (Finska), Etonnante Lettonie (Francija)... Zastopali so Rigo na kulturnih dnevih v Varšavi, Portu, Lübecku in Pragi, saksofonski javnosti so znani tudi kot gonilna sila Mednarodnega saksofonističnega festivala Saxophonia, ki je lani že četrtič organiziran v Latviji.

Kenneth Tse, honkonškega podretla, je bil avtodidakt, dokler leta 1989 ni srečal Eugenea Rousseaua. Rousseau ga je označil za “briliantnega saksofonista… dostojnega vsakega svetovnega odra...”.  Že v študentskih letih je začel snemati in koncertirati, kot zmagovalec Mednarodnega tekmovanja umetnikov v New Yorku pa se je leta 1996 lahko prvič povzpel na oder Carnegie Halla. Od takrat se, kot solist, predavatelj in mentor, predstavlja v Aziji, Evropi, Avstraliji in ZDA. Pri triindvajsetih je objavil svoj prvi komercialni posnetek in nadaljeval zbirati pohvale kritikov za svojih sedem solo zgoščenk objavljenih pri Crystal Records, RIAX Records, Enharmonic Records in Arizona University Recordings. Kot zagovorniku nove glasbe, mu skladatelji David DeBoor Canfield, John Cheetham, David Froom, Perry Goldstein idr. pogosto posvečajo svoja dela. Tse je profesor saksofona na Univerzi Iowe in vodja članstva Severnoameriškega združenja saksofonistov.

Mednarodno priznan kot eden izmed vodilnih saksofonistov svoje generacije, Rob Buckland,  nastopa kot solist, v duih s pianistom Petrom Lawsonom in tolkalistko Simone Rebello ter kot član kvarteta saksofonov Apollo. Koncertira v Evropi in na Japonskem, med zadnjimi uspehi omenjamo izvedbo Paničnega koncerta Sira Harrisona Birtwistlea v Kraljevi festivalni dvorani v Londonu. Na solistični zgoščenki in petih ploščah kvarteta Apollo je posnel številne skladbe vodilnih skladateljev našega časa. Redno nastopa in snema z ansambli kot so Michael Nyman Band, London Saxophonic, Filharmonični orkester BBCja, orkester Filharmonija, Camerata iz Manchestra, SaxAssault, Apitos Latin Big Band itn., njegove posnetke lahko slišimo tudi v filmih in TV oddajah. Trenutno je na turneji z Equivox Triom (skupaj s Petrom Lawsonom in Simone Rebello), kmalu pa bo na tržišču njihova nova zgoščenka.

Ime Johna Harlea je sinonim za nove in originalne glasbene ideje in projekte številnih zvrsti. Znan je kot pionir saksofona na koncertnih odrih in drzen skladatelj, ki živahno združuje ideje jazza, rocka, klasične in elektronske glasbe ter opere. Harle je tudi dirigent, glasbeni vodja in producent različnim umetnikom kot so Paul McCartney, Elvis Costello, Moondog... Kariera tega v Newcastlu rojenega saksofonista zajema tudi čez 35 koncertnih skladb in več kot 40 partitur za film in televizijo, solistične posnetke koncertov Debussyja, Villa-Lobosa in Glazunova ter izvedbe več kot 25 koncertov napisanih prav za njega. Po poklicu klarinetist, je Harle diplomiral na Kraljevem glasbenem kolidžu z najvišjimi možnimi ocenami. Med letoma 1973 in 1980 je ustvaril skladateljski princip, ki je bil izpeljanka dodekafonije, da bi potem na njega odločilno vplival popolnoma drugačen stil – ameriški jazz. Od leta 1998, ko je v Royal Albert Hallu izvedena njegova opera Angel Magick, John Harle težko najde čas za oddih v zahtevnem urniku, polnem koncertnih nastopov s tujimi skladbami in lastnih skladateljskih projektov.


Pihalni orkester Slovenske vojske je bil ustanovljen aprila 1996. V sedmih letih delovanja je prerasel v kakovosten in priznan orkester, ki se je predstavil širši javnosti v domovini in tujini, za kar je bil odlikovan z bronasto medaljo Slovenske vojske. Pihalni orkester SV deluje v okviru 12. gardnega bataljona Slovenske vojske in kot del te enote med drugim predstavlja državo Slovenijo na meddržavnih protokolarnih sprejemih, pri prisegah slovenskih vojakov, na proslavah in zgodovinskih srečanjih v Sloveniji. Pomemben del poslanstva Pihalnega orkestra Slovenske vojske je koncertno-snemalna dejavnost, s katero spodbuja slovensko ustvarjalnost na tem glasbenem področju. Kvaliteta orkestra se je dvignila pod umetniškim vodstvom dirigenta Milivoja Šurbka, ki je vsebinsko obogatil repertoar in s tem vlil članom novo energijo in entuzijazem. Pihalnemu orkestru Slovenske vojske poveljuje podpolkovnik Ljubo Vošnjak, njegov namestnik je podpolkovnik mag. Jani Šalamon.



Sobota, 8. julija 2006, ob 19. uri, Linhartova dvorana Cankarjevega doma


Komorni godalni orkester

Andreja Šolar, dirigentka


Claudio Prieto         Modri ogenj, dvojni koncert za klavir in saksofon z godalno spremljavo, krstna izvedba

Zoltan Peter in Francisco Martinez

Janez Gregorc        Skrivnost Socerba za saksofon in komorni orkester, krstna izvedba

Primož Fleischman




Claudio Prieto, rojen v gorovju Palencije leta 1934, je svoje prve skladateljske izkušnje nabiral pri Samuelu Rubiu in Ricardu Doradu v Španiji; potem se je izobraževal pri Goffresu Petrassiju, Borisu Poreni in Brunu Maderni v Italiji ter Gyögyu Ligetiju, Karlheinzu Stochausnu in Earlu Brownu v Nemčiji. Njegova mojstrska tehnika, orkestracija in zvočna barva ter zgovorna in močna sporočila so ga zelo hitro povzdignili med vodilne osebnosti španske sodobne glasbe. Njegove skladbe so slišali v Evropi, Ameriki in na Japonskem, izvajali so jih vsi pomembnejši španski orkestri, kakor tudi simfoniki iz Chicaga, Londona, Rima, Berlina itn. Prieto je dobitnik številnih nagrad (SEU državna nagrada za kompozicijo, Nagrada Oscar Esplá, Mednarodna nagrada kraljice Sofije…). Leta 2003 je postal član Kraljeve akademije znanosti in umetnosti v Toledu, je soutemeljitelj Društva španskih simfoničnih skladateljev, član sveta španskega Ministrstva za kulturo, svetovalec Društva pisateljev in založnikov, Akademije glasbene znanosti in umetnosti ter Združenja Arpista Ludovico.
Skladatelj, aranžer in pedagog Janez Gregorc je končal študij kompozicije na AG v Ljubljani (razred prof. Lucijana Marije Škerjanca, 1963 diplomiral pri prof. Blažu Arniču), ter študij aranžiranja na Berklee College of Music v Bostonu (prof. Herb Pomeroy). Zaslovel je z glasbo za film Žica (za suito z istim naslovom je leta 1992 prejel nagrado Prešernovega sklada), njegov bogat opus pa obsega simfonične skladbe (npr. Koncert za klarinet in orkester), glasbo za balet, partiture za antološke slovenske filme (Ko pride lev, Ljubezni Branke Kolak...) kakor tudi številne aranžmaje za Big Band RTV Slovenije. Vrhunsko obvladanje instrumentacije mu omogoča združevanje navidez heterogenih elementov simfonične in jazz glasbe kakor tudi igrivo variiranje barv klasičnih in jazzovskih ansamblov.

Francisco Martinez je bil rojen v San Juanu, študiral pa je v Alicanteu in Madridu, da bi se pozneje izpopolnjeval v Franciji pri D. Deffayetu, S. Bichonu, J.M. Londeixu itn. Koncertiral je v številnih dvoranah po Evropi (v Belgiji, Franciji, Veliki Britaniji, Italiji, Moldaviji, na Nizozemskem in seveda v Španiji), Kanadi in ZDA. Omenjamo samo nekaj koncertov s Ansamblom za soodobno glasbo UCLA, Ansamblom belgijskega kraljevega letalstva, simfoničnim orkestrom iz Cordobe, Projektom Gerhard, Simfoničnim in komornim orkestrom mesta Madrid, Portugalskim simfoničnim orkestrom, Orkestrom moldavske RTV, filharmoničnim orkestrom iz Minska in Mediteranskim orkestrom. Njegove izvedbe lahko slišimo na radijskih in TV postajah v Španiji, Angliji, Moldaviji, Franciji, Italiji, Luxemburgu, na Švedskem itn. Posnel je dve zgoščenki s Sax-Ensembleom (za založbo španske RTV), tri zgoščenke v produkciji Fundacije Sax-Ensemble in Teater spominov Tomása Marca. Ob koncertantni karieri deluje kot predavatelj, pogosto vodi mojsterske tečaje po Evropi in ZDA ter sodeluje v delu žirij na mednarodnih tekmovanjih.
Zoltan Peter (uradni pianist 14. svetovnega kongresa saksofonistov) je končal srednjo glasbeno šolo v Subotici (prof. Marija Sekelj), visokošolski študij pa je nadaljeval v razredu prof. Arba Valdme na Akademiji umetnosti v Novem Sadu. Študij klavirja je zaključil na Akademiji za glasbo v Ljubljani. V Sloveniji je nastopil kot solist z orkestrom Slovenske filharmonije, prav tako tudi  z Mariborsko filharmonijo na poletnem festivalu Lent, odmevne nastope je imel na festivalih Slovenski glasbeni dnevi, Evropska glasbena noč, Svetovni glasbeni dnevi ISCM Ljubljana 2003... Kot solist in komorni partner mnogih vrhunskih glasbenikov mlajše in starejše generacije (Violeta Smailović, Laura Levay, Matjaž Drevenšek, Mirjam Kalin, Claude Delangle, Arno Bornkamp, Fernando Riviera, Cirill Škerjanec, Hedwig Swimberghe...) je nastopal v Sloveniji in v tujini (Italija, Madžarska, Hrvaška, Makedonija, Srbija, Črna Gora, bivša Sovjetska zveza, Nemčija, Švica) ter na festivalih sodobne glasbe v Zagrebu, Novem Sadu, Herceg Novem in Opatiji.  Poleg klasične komorne in solistične literature izvaja - pogosto tudi krstno - dela slovenskih avtorjev (Petrić, Ramovš, Rančigaj, Krivokapič,  Jež, Golob, Kumar, Lebič, Lazar itn.), posnel je številne skladbe za RTV Slovenija, RTV Beograd, RTV Novi Sad in HRT, ter sedem zgoščenk. Kot korepetitor pogosto sodeluje na domačih in mednarodnih mojstrskih tečajih in tekmovanjih, kot asistent - predavatelj pa tudi na mojstrskih tečajih klavirja s prof. A. Valdmo.

Primož Fleischman je končal Srednjo glasbeno in baletno šolo Ljubljana (teoretski, instrumentalni ter jazz oddelek) in leta 1998 z odliko diplomiral na AG Ljubljana v razredu Matjaža Drevenška. Študiral je na Berklee college of Music v Bostonu. Na državnih tekmovanjih mladih glasbenikov je prejel tri prve nagrade, med njimi eno s kvartetom saksofonov, s katerim je prejel tudi Škerjančevo nagrado in Malo plaketo Občine Ljubljana. Kot solist je nastopil z orkestri Slovenske Filharmonije, Simfonikov RTV Slovenije, SNG Opere in baleta, Big banda RTV Slovenija, Pihalnim orkestrom Slovenske policije, Big bandom Slovenske vojske... S skupino Stop the band je leta 1998 posnel zgoščenko, ki je bila nagrajena s štirimi Zlatimi Petelini, med drugim tudi za najboljšo jazz izvedbo in najboljšo jazz ploščo. Nastopil je na mednarodnih jazzovskih festivalih v Ljubljani, Idriji, Mariboru,Varšavi, Rimu, Novem Sadu, Beogradu, Zagrebu, Kumanovu, Splitu, Reki, Šibeniku, Gradcu, na Dunaju, v Bruslju in Parizu. Igra v različnih zasedbah, kot so mednarodni jazz sekstet European Jazz Conection, world music ansambel Fake Orchestra, etno pop zasedba Caminoigra, kvartet saksofonov 4Saxess, kantavtorski  kvartet Borisa Cavazze, hrvaška fusion skupina Elvis Stanić Group... Poučuje saksofon na jazz oddelku Srednje glasbene šole v Ljubljani, igra prvi alt saksofon v Big bandu RTV Slovenije, hkrati pa končuje magistrski študij jazz analize na AG v Ljubljani na Oddelku za kompozicijo.
Mlada slovenska dirigentka Andreja Šolar je leta 2001 diplomirala iz glasbene pedagogike na AG v Ljubljani in se kot tolkalistka zaposlila v Orkestru Slovenske vojske. Polna štiri leta je vodila Pihalni orkester Lesce, s katerim je dosegla nepričakovane rezultate na tekmovanju v Riva del Gardi v Italiji (1999) in na Madžarskem (2000). Uspeh ji je odprl pot na študij dirigiranja na Brabants konservatorij v Tilborgu na Nizozemskem, ki je specializiran za delo s pihalnimi orkestri. Trenutno končuje študij dirigiranja na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri Marku Letonji, vodi Trobilni ansambel Slovenske filharmonije in kot dirigentka sodeluje z Orkestrom slovenske vojske, Slovensko filharmonijo, Ansamblom za sodobno glasbo MD7, Simfoničnim pihalnim orkestrom iz Celovca itn. Svoje znanje izpopolnjuje na mednarodnih seminarjih pri priznanih dirigentih ter piše priredbe za pihalne in trobilne zasedbe.

Člani komornega godalnega orkestra so: violinistke Vesna Velušček, Vanja Bizjak, Andreja Vita Mulej in Živa Ciglenečki; violistki Urška Doler in Danijela Zmazek; violončelista Gregor Fele in Nika Brnič ter kontrabasist Tomaž Štular.
                        

Sobota, 8. julija 2006, ob 21. uri, Gallusova dvorana Cankarjevega doma

Simfonični orkester RTV Slovenija

Jürg Wyttenbach, dirigent



Urška Pompe         Blizu za dva saksofona in orkester, krstna izvedba

Betka Bizjak Kotnik in Miha Rogina


Pierre-Philippe Bauzin     Pesnitev za altovski saksofon in orkester

Daniel Gauthier


Johannes Maria Staud    Hudi incidenti (Poklon Bruceu Naumanu) za saksofon solo, pihala in tolkala
                
Marcus Weiss


*****


Pierre Boulez         Dialog dvojne sence za saksofon in elektroniko

Vincent David


David El-Malek    Glasba iz izvira – koncert za jazzovski trio in orkester Karen sahar
    
Medley: Êretse, Me al pisgat, Tora tsiva lanou moché, 25.01.1972, Nir-hein

David El-Malek


Jacob ter Veldhuis         Tallahatchie koncert za altovski saksofon in orkester

Arno Bornkamp



Urška Pompe je po diplomi iz kompozicije na ljubljanski Akademiji za glasbo (prof. Dane Škerl) podiplomski studij nadaljevala na Akademiji za glasbo Ferencz Liszt v Budimpešti (kompozicija, komorna igra, solfeggio) ter v švicarskem Baslu (kompozicija). Svoje znanje je  dopolnjevala na mednarodnih mojstrskih tečajih. Zelo pomembno vlogo pri njenem ustvarjalnem zorenju imajo srečanja in delo s priznanimi skladatelji in instrumentalisti:  kompozicija -  B. Ferneyhough, J. Dillon (Royaumont), G. Kurtag, H. Lachenmann, I. Fedele, F. B. Mache (Avignon), S. Gubaidulina (Salzburg), klavir: P.-L. Aimard, komorna glasba: P. Miklos, G. Marta. Za svoj dosedanji opus je prejela več nagrad in priznanj, med drugimi: študentsko Prešernovo nagrado za godalni kvartet Tri impresije, prvo in edino nagrado na Mednarodnem tekmovanju Alpe Adria Giovani v Trstu za Duo flavta in fagot. Po vrnitvi v domovino je nekaj časa delovala kot učiteljica klavirja ter poučevala solfeggio in harmonijo, sedaj kot docentka predava solfeggio na ljubljanski Akademiji za glasbo.
Pierre-Philippe Bauzin se je s petimi leti začel glasbeno izobraževati kar doma pri očetu. Po diplomi na glasbeni akademiji v Bordeauxu, se je s 14 leti vpisal na pariški konservatorij in diplomiral z odliko. Kot orglavec cerkve Sv. Petra v Bordeauxu je že z dvanajstimi leti dobil nagrado René Doire za Koncert za trobento, klavir in orkester, ter nagrado SACEM (Združenja glasbenikov, skladateljev in založnikov) za svojo Orgelsko simfonijo. Jean-Marie Londeix je Baouzinovo Sonato za saksofon in klavir predstavil na odrih po Evropi, na Japonskem, v Kanadi in ZDA (tudi na 1. svetovnem kongresu saksofonistov leta 1968 v Chicagu). Bauzin je dirigiral koncerte v Franciji, Španiji, Italiji, Nemčiji in na Poljskem, bil orglavec cerkve Le Suquet v Cannesu ter "in invitato" orglavec vatikanske bazilike Sv. Petra. Predavatelja na glasbenih akademijah v Cannesu in Grasseu so kot orglavca in predvsem kot odličnega improvizatorja vabili povsod po Evropi, posebej rad pa je igral v salzburški stolnici na Mozartovih orglah ter v Leipzigu na istih inštrumentih kot Johann Sebastian Bach (v cerkvah Sv. Tomaža in Sv. Nikolaja), pogosto je predaval v Lübecku, Hamburgu, Firencah, Madridu in New Yorku. Umrl je januarja lani v Nici in za sabo pustil skoraj 110 skladb.

Johannes Maria Staud, rojen 1974 v Innsbrucku, je študiral kompozicijo na Visoki glasbeni šoli na Dunaju pri Michaelu Jarrellu (kompozicija), Ivánu Erödu (harmonija in kontrapunkt) in Dieterju Kaufmannu (elektroakustična glasba). Je soustanovitelj skupine “Gegenklang”, na dunajski univerzi pa je študiral tudi filozofijo in muzikologijo. Študij kompozicije je nadaljeval na Visoki glasbeni šoli Hanns Eisler v Berlinu (prof. Hanspeter Kyburz), udeleževal se je tečajev pri Brianu Ferneyhoughu. Leta 2000 je (za skladbo Vielleicht zunächst wirklich nur) prejel prvo nagrado na Komponističnem tekmovanju Hanns Eisler v Berlinu. Je tudi dobitnik Avstrijske državne glasbene nagrade (2001) ter komponistične nagrade Velikonočnega festivala v Salzburgu (2002). Njegova dela so zazvenela na prestižnih festivalih na Dunaju, v Salzburgu, Parizu, Kölnu, Kasslu, Zagrebu, na Poletnih tečajih za novo glasbo v Darmstadtu, kakor tudi v berlinskem Konzerthausu, frankfurtski Alte Oper ter v Baslu, Grazu in Tallinu. Staudove skladbe najdemo na repertoarju priznanih ansamblov , npr. Dunajskih simfonikov, frankfurtskega Ensemble Modern, dunajskega Klangforum, Ensemble InterContemporain, kölnskega Zbora zahodnonemškega radija, Berlinske filharmonije itn.

Leta 1925 v Montbrisonu rojeni Pierre Boulez je začel študirati matematiko - predmet, ki bo osnova teorij, na katerih temelji njegova glasba. 1943 je matematiko zapustil zaradi nove ljubezni - študija glasbe pri O. Messiaenu na pariškem konservtoriju. Nedolgo po tem je predstvil svojo prvo skladbo. V tem času je bil Boulez razpet med močnim vplivom Schönbergove dodekafonije in Messiaenovega vzhodnjaškega stila. V trenutku, ko je našel svojo pot, se je razkrila njegova genialnost. Izreden občutek za odtenke in variacije zvočnih barv instrumentalnih in vokalnih linij mu je dovoljeval uprabo boleče disonantnih zvokov zgodnjih struktur, ki so na koncu iztkali neverjetno kompleksno tonsko tapiserijo. V zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja je Boulez začel dirigirati in pokazal isto veščino niansiranja v tujih kompozicijah. Hitro so ga vabili priznani orkestri iz New Yorka, Clevelanda, Londona… V 50-letni karieri se je Pierre Boulez preizkusil v skoraj vseh glasbenih vlogah in je danes spoštovan kot učitelj, dirigent, avtor ter direktor svetovno najbolj znanega centra za glasbene raziskave.

David El-Malek se je v kratkem času uveljavil kot eden izmed vodilnih saksofonistov svoje generacije. Čeprav je bil leta 1970 rojen v Pantinu (Francija), je do leta 1979 odraščal v Izraelu, kar je pustilo neizbrisen pečat v njegovem življenju. Prve glasbene korake je naredil relativno pozno – po končanem vojaškem roku, januarja 1990, se je odločil, da bo igral tenorski saksofon. Vpisal se je na akademijo v Montreuilu, obiskoval predavanja Jean Claudea Forenbacha in odkril harmonijo. Potem se je za nekaj let zaprl in se posvečal izključno novi strasti – glasbi. Leta 1995 je na državnem tekmovanju La Défense prejel tretjo nagrado kot solist in drugo nagrado za skladbo ter na jazzovskem tekmovanju v Vannesu zmagal. To leto je bilo mejnik na El-Malekovi profesionalni poti: njegov band je bil razglašen za najboljšega na tekmovanju v Vannesu, igrali so v radijski hiši in v naslednjih dveh letih gostovali po celi Franciji. Ob koncu leta 1998 se je David odločil posvetiti lastnim projektom. Ob jazzovskem delu najdemo v njegovem opusu tudi drugačne skladbe, kot je Glasba iz izvira, napisana za simfonični orkester in big band, projekt, ki se je začel v aprilu leta 2004 v sodelovanju z Nacionalnim orkestrom iz Lyona.

Rock glasbenik Jacob ter Veldhuis (1951) je študiral kompozicijo in elektronsko glasbo na konservatoriju v Groningenu in leta 1980 prejel državno nagrado za kompozicijo. Zaslovel je z melodičnimi in efektnimi skladbami “iz srca”.  Čvrst zvok in živ odrski nastop kot izrazno sredstvo imajo svoje korenine v njegovi rockerski preteklosti. Virtuozno uporablja elektorniko in tehniko samplinga (vzrorčenja); tako v njegovih skladbah (npr. na zgoščenki Heartbreakers) najdemo zvoke zalivske vojne, Cheta Bakerja ali showa Jerryja Springerja. Lanjskoletni festival Jacoba ter Veldhuisa v Rotterdamu je bil razprodan, njegovi skladbi Goldrush Concerto in Tretji kvartet pa sta postali uspešnici. Veldhuisova glasba navdihuje številne koreografe (npr. Hansa van Manena), lahko pa ga označimo za danes najpogosteje izvajanega  nizozemskega skladatelja. V borbi proti “zbledeli avantgardi” Veldhuis poskuša zbežati iz izoliranega glasbenega geta klasike in pregnati “ponošeno disonanco”, devalvirajoč njeno vlogo. Trenutno piše skladbi za orkester Residentie in Rotterdamske filharmonike.

                                        
Betka Bizjak Kotnik (1976) je diplomirala na AG v Ljubljani (prof. M. Drevenšek) in se tri leta izpopolnjevala na Državnem Regionalnem konzervatoriju v Lyonu (prof. Jean-Denis Michat). Z izvedbo Balade F. Martina, z Orkestrom Akademije za glasbo pod taktirko G. Pehlivaniana, je zaključila specialistični študij na AG v Ljubljani (v razredu prof. Matjaža Drevenška). Je dobitnica prvih nagrad na državnih tekmovanjih in finalistka mednarodnih tekmovanj (2. nagrada in srebrna medalja, Luksembourg 1996; finale Ljubljana 1998, 4. nagrada na Mednarodnem tekmovanju Alpe-Jadran-Donava, Krško 2001). S pianistko Bojano Karuza je nastopila na samostojnih turnejah po Madžarski in Izraelu, predstavila pa se je tudi v Avstriji ter  Franciji. Kot solistka je nastopila s Simfoniki radia Luksembourg in RTV Slovenija, z Orkestrom slovenske vojske, orkestrom Akademije za glasbo, Koprskim godalnim orkestrom ter Domžalskim komornim orkestrom. S pianistom Blažem Puciharjem sta v sezoni 2000/01 nastopila v ciklu GM oder Glasbene mladine Slovenije. Za svoje uspehe je prejela študentsko Prešernovo nagrado Akademije z glasbo. Sedaj poučuje na SBGŠ v Ljubljani, redno sodeluje z Orkestrom slovenske vojske, občasno pa tudi z orkestrom Slovenske filharmonije in Simfoniki RTV Slovenija.
Miha Rogina se je po diplomah na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Matjaža Drevenška, pariškem konservatoriju Cergy-Pontoise (prof. Jean-Yves Fourmeau) in na konservatoriju CNR v Versaillesu (prof. Vincent David), izpopolnjeval še na Eastman School of Music (Rochester, New York) pri prof.Chien-Kwan Linu. Pred štirinajstimi dnevi je z najvišjo oceno zaključil študij na pariškem konservatoriju v razredu prof. Claudea Delanglea. Prejel je osem prvih nagrad na mednarodnih tekmovanjih in dve prvi nagradi na državnem tekmovanju. Omeniti velja prvo nagrado na mednarodnem tekmovanju Marco Fiorindo v Italiji, prvo nagrado na mednarodnem tekmovanju za pihala Pacem in terris v Bayreuthu, prvo nagrado na letošnjem mednarodnem tekmovanju Adolphe Sax - L'Hay-Les Roses v Parizu, prvo nagrado na mednarodnem tekmovanju za pihala v španskem Benidormu in prvo nagrado na mednarodnem tekmovanju Saxiana v Parizu. Za seboj ima koncerte po Evropi, Kitajski, Ameriki in Japonski, kot solist pa nastopa z orkestri kot so Hofferska filharmonija, Dunajski simfoniki, Slovenska in Mariborska filharmonijav itn. Za svoje kulturno-umetniške dosežke je prejel študentsko Prešernovo nagrado.
Daniel Gauthier je študiral v Kanadi in Franciji. Po saksofonskih diplomah v Montrealu in Bordeauxu je doktoriral iz interpretacije na montrealski univerzi. Leta 1987 je Gauthierju, kot prvemu saksofonistu, uspelo zmagati na mednarodnem tekmovanju Stepping Stone v Kanadi.  Bil je tudi zmagovalec mednarodnega tekmovanja v Anconi ter dobitnik štipendije kanadskega umetniškega sveta in ministrstva za kulturo. Nagradam je sledila bleščeča kariera: koncerti v Torontu, Washingtonu, Newportu, Tokiju, Osaki, Parizu, Strasbourgu, Buenos Airesu, Baslu, Berlinu, Fermu, Solunu in Salzburgu. Gauthier vodi mojstrske tečaje in je iskan član žirij na mednarodnih tekmovanjih. Leta 1997 je postal professor na Visoki glasbeni šoli v Detmoldu, leta 2003 pa se je preselil v Köln. Posnel je številne zgoščenke, s kvartetom Alliage pa je lani dobil nagrado Echo Klassik International Prize 2005 za zgoščenko Una voce poco fa. Sodeluje s J.-P. Rampalom, J.-M. Londeixom, M. Andréom, A. Lagoyo, M. Gendronom idr.

Marcus Weiss je študiral pri Iwanu Rothu v rojstnem Baslu in Fredu Hemkeju v Chicagu.  Weiss je s številnimi krstnimi izvedbami (skladbe Aperghisa, Baltakasa, Cagea, Clementija, Furrerja, Gervasonija, Globokarja, Hidalga, Hosokawea, Jarrella, Kyburza, Kôndôja, Lachenmanna, Langa, Nettija, Pauseta, Rihma, Sciarrina, Sharpa, Sotela, Zimmermanna…) odigral pomembno vlogo v razširjanju saksofonskega repertoarja. Nastopa z orkestri in komornimi glasbeniki v različnih državah, je član kvarteta Xasax in tria Accanto. Redno sodeluje z dunajskim Klangforumom , z « ensemble recherché » in Ensemble Modern. Trenutno se ukvarja z dvema zelo različnima projektoma - z violistom Garthom Knoxom (v sodelovanju z eksperimentalnim studijem Jugozahodnega nemškega radia) pripravlja veliki improvizacijski projekt; s pevcema srednjeveške glasbe Dominique Vellard in Raitisom Grigalisom že dve leti deluje v Triu Neuma. V tej kombinaciji saksofon prevzema vlogo instrumentov zgodnje polifonije, vendar načrtujejo tudi naročila novih skladb za to nenavadno zasedbo. Od leta 1995 je Marcus Weiss professor saksofona in komorne igre na Visoki glasbeni šoli v Baslu, letos pa bo poučeval na Poletnih tečajih za novo glasbo v Darmstadtu.

Vincent David (1974, Paris) je leta 1996 diplomiral na pariškem konservatoriju v razredu prof. C. Delanglea. Dobitnik številnih nagrad (prva nagrada na mednarodnem tekmovanju Adolphe Sax v Dinantu 1994, tretja nagrada na tekmovanju g Genevi 1995, druga nagrada na mednarodnem tekmovanju Jean-Marie Londeix v Bordeauxu 1996…) že vrsto let sodeluje z znamenitim Ensemble Intercontemporain pod taktirko Pierra Bouleza, Davida Robertsona in drugih. Z Boulezom je leta 2001 v Parizu ustvaril novo verzijo skladbe Dialogue de l’ombre double za saksofon in elektroniko. Vincent David vodi mojstrske tečaje in nastopa na odrih Evrope in Azije. V njegovem bogatem repertoarju pa se ob originalnih skladbah pogosto najdejo tudi priredbe. Igra v saksofonskem kvartetu Arcanes, v big bandu Le sacre du tympan pod vodstvom Freda Palema, poučuje na konservatoriju v Versaillesu in je zadolžen za novo zbirko skladb za saksofon pri založbi Billaudot.

Nizozemec Arno Bornkamp je prototip modernega virtuoza, ki se enako domače počuti tako pri poustvarjanju tradicionalnega (Ibert, Martin, Villa-Lobos, Glazunov…) kot sodobnega repertoarja (Donatoni, Francesconi, Berio, Birtwistle, Jost, Van Onna, ter Veldhuis…). Potem, ko je z odliko diplomiral pri Edu Boogaardu na Konservatoriju v Amsterdamu, je študij nadaljeval v Parizu pri Danielu Deffayetu. Izpopolnjeval se je v Bordeauxu pri Jean-Marie Londeixu ter v Osaki pri Ryo Nodi. Med številnimi uglednimi nagradami, ki jih je prejel, izstopata Srebrni lovor Concertgebouwa in Glasbena nagrada Nizozemske. Bornkampovo delovanje (koncerti, festivali, predavanja, mojstrski tečaji) je nizozemskega saksofonista popeljalo po Evropi, pa tudi v ZDA in na Japonsko. Sodeluje s pianistom Ivom Janssenom in je član saksofonskega kvarteta Aurelia. Arno Bornkamp od leta 1995 vodi mednarodni saksofonski razred na konservatoriju v Amsterdamu, vsako leto ga kot predavatelja lahko srečamo na Poletni saksofonistični univerzi v Gapu. Njegova zadnja zgoščenka Elisa Hall Collection je posvečena skladbam za saksofon in orkester, ki so nastale v začetku prejšnjega stoletja.


Jürg Wyttenbach je v rojstnem Bernu študiral klavir v razredu Kurta von Fischerja in kompozicijo v razredu Sandorja Veressa, da bi se pozneje vpisal na pariški konservatorij. Poučeval je na glasbeni šoli v Bielu in na konservatoriju v Bernu. Od leta 1967 je profesor klavirja, od 1970 pa tudi interpretacij sodobne glasbe na Glasbeni akademiji v Baslu. Istočasno nastopa kot pianist in dirigent, večnoma sodobnih skladb, ukvarja se tudi s producentskim delom. Leta 1993 je prejel umetniško nagrado mesta Basel, kjer živi še danes

Simfonični orkester RTV Slovenija je bil ustanovljen leta 1955. Vodili so ga dirigenti Uroš Prevoršek (1955-1966), Samo Hubad (1966-1980), Stanislav Macura (1980-1981), Anton Nanut (1981-1998) in Lior Shambadal (2000-2003). S koncerti po državi in tujini si je že kmalu pridobil izjemen ugled, v letih 1984-1985 je dobil odlične kritike tudi v Združenih državah Amerike. Temeljna dejavnost orkestra so koncertna snemanja. Izvaja obsežen in raznovrsten repertoar,  od baročne  do moderne simfonične glasbe, oper, oratorijev in kantat, scenske in filmske glasbe, po večini s poudarkom na ustvarjalnosti domačih skladateljev. Za najboljše poustvaritve domačih skladb je dobil številna visoka priznanja. Čeprav je večino posnetkov orkestra slišati na vseh radijskih in TV-programih, sta njegova domača in mednarodna diskografija izjemno obsežni (več kot 150 zgoščenk). Septembra 2003 je mesto šefa dirigenta prevzel David de Villiers, v letih od 2006 do 2009 pa ga bo vodil odlični kitajski dirigent En Shao. Orkester je v zadnjih sezonah največ pozornosti zbudil z dirigenti in solisti, kot so: Ralf Weikert, Walter Proost, Sian Edwards, Angela Georghiu, Roberto Alagna, Marcello Alvarez, Giora Feidman, Dmitri Sitkovecki, Miša Majsky, Stefan Milenković, Emanuelle Bertrand, Aldo Ciccolini in Radu Lupu.V zadnjem času ga je širše občinstvo spoznalo s  t. i. crossover projekti – v povezavi  klasične glasbe z drugimi glasbenimi zvrstmi. Ob tem tudi stalno gostuje po vsej Evropi. V pravkar končani sezoni, ki je bila posvečena praznovanju 50-letnice, je Simfonični orkester RTV Slovenija z velikim uspehom nastopil v sloviti amsterdamski dvorani Concertgebouw in bil takoj povabljen k sodelovanju še v juliju 2006.  Poleg tega se je predstavil še na festivalu Nomus v Novem Sadu, Svetovnih glasbenih dnevih v Zagrebu, na luganskem festivalu in na Mahlerjevih tednih v Toblachu.  


Nedelja, 9. julija 2006, ob 12. uri, Linhartova dvorana Cankarjevega doma

Koncert ob zaključku 14. svetovnega kongresa saksofonistov


Policijski orkester

Milivoj Šurbek, dirigent



Xiaolu Zhang    East Cool (posvečeno 14. svetovnem kongresu saksofonistov 2006), krstna izvedba

Xiaolu Zhang


André Waignein         Dva stavka za altovski saksofon in pihalni orkester                       
Hiroshi Hara


Jean-Denis Michat     Prebujanje za dva saksofona in pihalni orkester, krstna izvedba

Jean-Denis Michat in Fabrizio Mancuso


Philippe Geiss     Slike vetra za sopranski in altovski saksofon, trobento in orkester, krstna izvedba

Philippe Geiss, Tomislav Žužak in Matej Rihter



Saksofonist Xiaolu Zhang je edinstven in najbolj očarljiv glas današnje saksofonske srenje na Kitajskem. Z enako lahkoto igra klasično in jazz glasbo. Po diplomi na šanghajskem konservatoriju se je izpopolnjeval na univerzi v Bostonu. S 26 leti je postal predavatelj na šanghajskem konservatoriju, pri 28 pa je bil izvoljen za predsednika združenja saksofonistov.
Leta 2005 je ustanovil prvi profesionalni ansambel saksofonov na Kitajskem – Vzhodnošanghajski saksofonski ansambel.

André Waignein rojen v Mouscronu (Belgija), je laureat številnih domačih in tujih tekmovanj. Zaslovel je kot skladatelj komornih, vokalnih in simfoničnih del ter skladb namenjenih poučevanju. Njegov opus zajema več kot 300 naslovov, posnetke pa najdemo na skoraj 100 zgoščenkah. Izjemno je cenjen v mednarodnih glasbenih vodah in ga pogosto vabijo v žirije na velikih dogodkih in tekmovanjih. Danes je na čelu Deželnega konservatorija v Tournaiu, istočasno poučuje harmonijo na Kraljevem glasbenem konservatoriju v Bruslju.

Vsestranski glasbenik Jean-Denis Michat je diplomiral na pariškem konservatoriju iz saksofona, kompozicije, analize, zgodovine glasbe in novih tehnologij. Zaslovel je po kvalitetnih priredbah klasičnih skladb ter kot koncertant. Japonsko podjetje Yanagisawa ga je najelo kot svetovalca za raziskave na področju saksofona. Imel je samo 24 let, ko je postal profesor saksofona na regionalnem konservatoriju v Lyonu, leto pozneje pa je imenovan za asistenta na pariškem konservatoriju. Njegov razred v Lyonu obiskujejo študentje iz Japonske, ZDA in številnih evropskih držav.

Philippe Geiss, rojen 1961, je skladatelj, aranžer in avtor vrste projektov, ki prestopajo meje klasične, jazz in sodobne glasbe. Komponira za priznane ansamble kot so filharmoniki iz Strasbourga, kvartet Habanera, kvartet Alliage itn. Njegova diskografija zajema več kot dvajset zgoščenk, za katere je dobil razne diskografske nagrade. Številne saksofonske skladbe Philippa Geissa bodo kmalu izšle pri novi založbi Selmer. V preteklih dveh desetletjih se je uveljavil kot mednarodno priznani crossover virtuoz, ki solistično in komorno igra v Evropi, Južni Ameriki in ZDA. Leta 1995 je z Jerryjem Bergonzijem utemeljil duo Two to saxes, poučuje na konservatoriju v Strasbourgu, obenem je gonilna sila saksofonskega združenja Sax&Co, ki prireja velike saksofonistične koncerte ter vsakoletni festival v Strasbourgu.


Hiroshi Hara je diplomiral na znani tokijskih šoli za glasbo in medije Shobi ter na Državni univerzi za umetnost in glasbo pri profesorjih Yoshiyukiju Hattoriju in Kazuu Tomioki. Leta 1996 je prejel prvo nagrado na 13. japonskem tekmovanju za pihala in tolkala, leta 2002 pa prvo nagrado na mednarodnem tkemovanju Adolphe Sax. Ljubljenec publike in kritike od leta 1997 nastopa kot solist v Tokiju in na Hokaidu, sodeloval je s tokijskim simfoničnim in valonskim kraljevim komornim orkestrom.  Je predavatelj na glasbenem kolidžu Senzoku Gakuen in na šoli za glasbo in medije Shobi.

Fabrizio Mancuso je začel glasbeno pot v svojem rojstnem kraju Santa Lucia Del Mela na Siciliji, študij saksofona je nadaljeval na Konservatoriju Correlli v Messini ter na Konservatoriju v Lyonu. Po zlatem odličju in opravljeni diplomi poklicnega glasbenika v Lyonu je postal prvi italijanski saksofonist na Visokem nacionalnem glasbenem konservatoriju v Parizu. Danes poučuje na poletni Evropski akademiji za saksofon Gap, je asistent na Glasbeni šoli v Annecyiju ter profesor na občinskih glasbenih šolah v Seynodu in Genasu. Kot solist je prejel številne nagrade in priznanja, aktivno pa nastopa tudi kot član kvarteta Habanera.

Tomislav Žužak je v Zagrebu končal srednjo glasbeno šolo in študij saksofona na Glasbeni akademiji. Potem se je dve leti izpopolnjeval v Parizu (razred prof. J. Y. Fourmeaua in prof. P. Portejoieja) in v tem času prejel nekaj domačih in tujih nagrad. Nastopil je z orkestri Zagrebške filharmonije in Hrvaške vojske, kot solista ga je slišala publika v Franciji, Sloveniji, Italiji, ZDA in na Hrvaškem. Leta 2002 je postal član kvarteta 4Saxess, ki pogosto izvaja dela slovenskih in hrvaških skladateljev napisanih posebej za njih. Tomislav Žužak poučuje na Srednji glasbeni šoli v Samoboru in redno sodeluje z znanimi hrvaškimi skladatelji in glasbeniki, med katerimi posebej omenjamo pianista Srđana Čaldarovića.


Dirigent Milivoj Šurbek je vsestranski glasbenik, deluje kot dirigent na opernih in koncertnih odrih, kot pianist in pedagog. Po študiju klavirja in dirigiranja na Akademiji za glasbo v Ljubljani se je izpopolnjeval na The Guidhall School of Music v Londonu. Vrsto let je deloval kot dirigent v Ljubljanski operi, v času od 1985 do 1991 je bil redni profesor na državni univerzi Osaka Kyoto, kjer je vodil mojstrska razreda dirigiranja in klavirja, vodil simfonični orkester, mešani zbor in operno šolo. Od leta 1991 do 2000 je bil umetniški vodja in glavni dirigent Pihalnega orkestra slovenske policije. Pomembno je tudi umetnikovo pedagoško delo na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Poleg tega deluje kot pianist spremljevalec na koncertih vokalnih solistov in kot član žirij na mednarodnih tekmovanjih.
Začetki delovanja Policijskega orkestra segajo v čas po II. svetovni vojni. Počasi, toda vztrajno je godba od leta 1948 gradila lastno in prepoznavno izrazno moč in si tako dvigovala svoj ugled doma in v tujini, da bi iz dvajsetčlanske zasedbe zrasla v pravi pihalni orkester, ki šteje šestdeset članov. Področje delovanja orkestra je zelo široko in raznoliko, tako njegovi člani nastopajo na protokolarnih obveznostih, slovesnostih v okviru Policije, državnih proslavah, dobrodelnih prireditvah, igrajo na mednarodnih športnih prireditvah, samostojnih koncertih doma in v tujini, sodelujejo z Glasbeno mladino ljubljansko in z Zvezo slovenskih godb. Repertoar orkestra sestavljajo dela klasične, filmske, zabavne glasbe do jazza, odlomki iz oper in baletov, kantate in musicali, priredbe popevk in še bi lahko naštevali. Orkester letno izvede okoli 150 nastopov, do sedaj se je predstavil na Nizozemskem, v Nemčiji, Avstriji, Italiji, Angliji, Madžarski, Švici, Franciji, Makedoniji in Hrvaški.

 
 
 
     



1. Mednarodno tekmovanje saksovonistov
Zagreb, 12 -17 Maj 2014



več >>
Koncerti v okviru festivala Emona
25.11.2013 SOS ORKESTER SAKSOFONOV
26.11.2013  ZAGREBŠKI KVARTET SAKSOFONOV
27.11.2013  SLOVENSKI ORKESTER KLARINETOV


več >>
Festival Emona 2013 24.-27.11.2013 KGB Ljubljana
Delavnica za saksofon, mojstrski tečaji za klarinet, flavto in saksofon, koncerti...

več >>